Biografija

Osnovni podatki


Helena Javornik se je rodila 26. 3. 1966 v Celju očetu Juriju in mami Jožefi. Ima starejšo sestro Jožico in mlajšega brata Jurija. Šolo je do vključno 4. razreda obiskovala na Prihovi, do koder je imela od doma v Sp. Grušovju 5 km hoje (v eno smer!). Takrat seveda še ni bilo obvezno otrokom zagotoviti avtobusni prevoz, zato je omenjeno pot vsakodnevno opravljala peš. 5. razred je nato pričela obiskovati v Slovenskih Konjicah, ki je bila 10km vstran, vsaj del poti pa je že takrat lahko opravila z avtobusom. Vseeno je bilo do avtobusne postaje potrebno hoditi 2,5 km, torej je Helena že zelo zgodaj pričela z aktivnim življenjem.

Srednjo šolo je obiskovala v Celju in sicer Srednjo družboslovno šolo. Po končani srednji šoli se je z 19. leti zaposlila v Zrečah pri podjetju Comet, kjer je opravljala različna pisarniška dela dobrih 7 let. Nato se je posvetila profesionalnemu športu in bila kot vrhunska športnica zaposlena v Slovenski vojski 15 let, torej do konca svoje profesionalne kariere.

Leta 1995 se je preselila v Maribor, kjer živi še danes.

V Mariboru je ob delu končala Višjo poslovno šolo Doba in si pridobila višješolski naziv Poslovni sekretar. Končala je tudi usposabljanje po Nacionalni poklicni klasifikaciji za poklic maser. Prav tako si je z ustreznim usposabljanjem pridobila naziv Vaditelj atletike.

Štiri leta je bila zaposlena na Okrožnem sodišču v Mariboru na gospodarskem oddelku, od septembra 2015 pa deluje kot samostojna podjetnica na področju športnih dejavnosti in masaž s svojim poslovnim prostorom v Jam centru, Miklavčeva 7 na Studencih.


Športni začetki


Helena je že v osnovni šoli izstopala od ostalih po svojih izrazito boljših motoričnih sposobnosti. Tekla je hitreje, dalj časa, v daljino je skočila več od ostalih ipd., vendar več od tega takrat ni bilo možno, kljub temu, da so jo športni pedagogi opazili ter vzpodbujali. Po šoli je enostavno morala vzeti pot pod noge in iti domov – ni bilo časa na krožke in druge aktivnosti po šoli.

Enako se ji je dogajalo v srednji šoli v Celju, kjer je zaradi nuje po avtobusnem prevozu nazaj domov (mesečna vozovnica ji je veljala samo za točno določen avtobus!!) morala šolo zapustiti takoj po zadnjem zvoncu. Tudi tukaj so jo športni pedagogi svetovali dodatno športno udejstvovanje, vabili so jo celo v različne športne klube, vendar zaradi pomanjkanja časa in denarja ji to ni bilo omogočeno. Starši ji pri tem enostavno, zaradi socialne stiske v kateri so živeli, žal, niso mogli pomagati.

Po zaposlitvi se je situacija spremenila v toliko, da si je z zasluženim denarjem lahko kupila osnovno športno opremo in začela je teči. Sprva skrivaj (v temi, po skritih poteh), saj so jo bližnji sosedje pričeli čudno gledati. Takrat pač ni bilo običajno, da bi nekdo na podeželju tekel, pri čemer ga nihče ne bi preganjal. Kasneje so se nekako navadili in tek nekajkrat tedensko je postal njena stalna rutina. Še posebej po tem, ko se je leta 1990 preselila v Zreče v svojo garsonjero.

Meseca maja 1989 je tudi poskusila s treningi v Atletskem društvu Kladivar v Celju, vendar na te začetke nima lepih spominov. Trenerji je zaradi njenih let (imela je vsaj 5 let več od ostalih punc v skupini) niso jemali preveč resno, talenta očitno niso prepoznali, zato se je vpisala v Atletsko društvo Slovenska Bistrica, dobila drugega trenerja, ki pa v osnovi ni bil nič boljši od prejšnjega.

Zadeva se je premaknila na bolje šele po tem, ko je leta 1990 pričela sodelovati s trenerjem Borutom Podgornikom.

Po nasvetu nekaterih »strokovnjakov« se je najprej posvečala športni hoji, saj so ji obetali hiter vzpon v slovenski vrh, kar pa z ozirom na skromno konkurenco sploh ni bil nek dosežek. Kljub pomanjkanju resnega in sistematičnega tekaškega treninga se je nato po prvih uspehih v tekih na daljše razdalje odločila postati tekačica. Svoj prvi maraton je namreč leta 1991 pretekla v času 2h49'30'' v italijanskem Cesano Bosconeju, kar do takrat ni uspelo še nobeni Slovenki in je s tem postavila svoj prvi državni rekord. V naslednjih 16 letih jih je nato sledilo še 51 v celi paleti tudi precej krajših tekaških disciplin, kar jo po tem kriteriju uvršča v krog najuspešnejših tekačic na zemeljski obli.

Vsi ti začetni uspehi so jo utrdili v prepričanju, da se splača vlagati v svojo kariero, zato je z začetkom leta 1993 opustila delo v Cometu in se posvetila profesionalni tekaški karieri.


Profesionalni del


 

3 nastopi na Mediteranskih igrah
7 nastopov na Evropskem prvenstvu
12 nastopov na Svetovnem prvenstvu
52 nastopov za državno reprezentanco

 

39 naslovov državne prvakinje
53 državnih rekordov

 

Olimpijske igre 1996 - Atlanta
Olimpijske igre 2000 - Sydney
Olimpijske igre 2004 - Atene

 

17 maratonskih zmag
(Amsterdam, Benetke, Torino, Firenze, Treviso, Cesano Boscone, Dunaj, La Rochelle, Narbonne, Ljubljana, Radenci)

Evropski rekord na 25.000 m
Svetovni veteranski rekord na 21.1 km
Svetovni veteranski rekord na 10.000 m

Ostali rezultati

  • 6 drugih mest na maratonih
  • 7 tretjih mest na maratonih
  • 1 mesto MI 1993 v maratonu
  • 1 mesto EP v krosu 2002
  • 8 mesto na SP v dvorani 2001 na 1500 m
  • 10 mesto na OI Atene 2004 na 10.000 m
  • 11 mesto na SP 1999 na 5000m
  • 11 mesto na SP v polmaratonu 2003
  • 20 mesto na SP v krosu 2003

Osebni rekordi

  • 1500m:4.06,22i
  • 1 milja:4.29,35i DR
  • 2000m:5.44,93i DR
  • 3000m:8.47,49i DR
  • 5000m:15.15,40 DR
  • 10.000m:31.06,63 DR
  • 10km:32.29 DR
  • 10 milj:53.45 DR
  • 1 ura:17.070m DR
  • 21,1km:1.09.22 DR
  • 25.000m:1.28.22,6 DR
  • maraton:2.27.33 DR

DR = državni rekord


Poškodbe


Z ozirom na količino in intenzivnost treningov jih je imela relativno malo. Na začetku njene tekaške poti, ko telo še ni bilo adaptirano na tovrstne obremenitve, se ji je 2x zgodil stresni zlom. Prvič na metatarzalni kosti, drugič na fibuli. Več težav ji je leta 2005 povzročal plantarni fasciitis, saj je bilo zdravljenje zelo mučno in dolgotrajno. Ostale poškodbe so bile takšne, da se jih je dalo s primernimi fizioterapevtskimi ukrepi pozdraviti relativno hitro.

Konec profesionalne kariere


Leta 2006 je bila Helena prvič osumljena zlorabe dopinga, saj naj bi pri eni od mnogih kontrol, ki jim je bila podvržena v svoji dolgoletni karieri, našli sledove EPO-ta. V več mesecev trajajočem pojasnjevanju dejstev je s sodelovanjem strokovnjakov dokazala, da njeno telo ob maksimalnih naporih reagira tako, da ob ne 100% natančnih metodah ugotavljanja EPO-ta v telesu športnika obstoja sum, da je bil dodan umetni EPO. Antidoping komisija pri Atletski zvezi Slovenije je ta dejstva prepoznala in upoštevala ter jo oprala vsakršne krivde, kasneje pa se je s tem strinjala tudi IAAF (Mednarodna Atletska zveza) in ustavila postopek proti njej.

Žal se je v letu 2008 zgodba ponovila, ko je bila po polmaratonu na Dunaju opravljena kontrola in naj bi bil rezultat spet pozitiven na isto sredstvo. Pri celotnem razčiščevanju dejstev je ponovno sodelovalo veliko največjih slovenskih in tujih strokovnjakov s področja biokemije, hematologije in imunologije ter odvetnica iz odvetniške pisarne Čeferin. Ugotovili so podobno dejstvo kot v prvem primeru, razen tega pa še veliko drugih nepravilnosti (nesledljivost vzorca, zamenjava rezultatov, netransparentnost rezultatov itd.), kar je Antidoping komisija pri AZS razumela in Heleno ponovno oprostila. Žal se s tem IAAF ni strinjala in je primer postavila pred CAS (Mednarodna športna arbitraža) v Lausanni, kjer Helena kljub sodelovanju teh strokovnjakov ob predstavitvi vseh teh dejstev v borbi proti IAAF ni imela nikakršne možnosti, da bi uspela. Tako mogočna organizacija si pač ni mogla privoščiti, da bi primer ponovno padel, saj bi lahko za sabo potegnil še več podobnih primerov in IAAF bi se znašla v precejšnji zagati. Sodelujoči arbitri pri CAS-u so očitno podlegli temu pritisku in po 3-mesečnem odločanju (!!!) Helenine obrazložitve zavrnili in ji naložili kazen 2 let nenastopanja in nič drugega. Zanimivo pri tem je, da so s takšno odločitvijo negirali svoja lastna pravila (ki so jih v procesu sicer tako vztrajno zagovarjali), saj Heleni niso naložili plačila stroškov procesa pred CAS niti plačila stroškov B testa v laboratoriju v Seibersdorfu, kar bi se naj v primeru potrditve kazni v skladu z omenjenimi pravili zgodilo. Pa naj to vsak razume, kakor hoče!

Potrebno je zelo jasno povedati, da Helena v vsej svoji karieri nikoli ni uporabljala prepovedanih sredstev, kar nam upravičeno vzbuja sum, da lahko neka inštitucija zaradi višjih interesov kogarkoli obtoži česarkoli, obramba pred tem pa je praktično nemogoča.


Rekreacija


Helena se je po preteku kazni v skladu s pravili WADE leta 2010 ponovno aktivirala , vendar se je trdno odločila, da na profesionalni ravni ne želi več teči. Pa ne toliko zaradi svojih let kot zaradi vseh razočaranj, ki jih je ob zgoraj opisanih primerih doživela. Ostale so torej udeležbe na rekreativnih prireditvah, sama in s svojimi prijatelji, in odpirati so se ji pričela nova obzorja. Še vedno teče praktično vsak dan, le resno trenira ne več. Le zelo občasno še naredi kakšen malo hitrejši tempo tek ali pa intervalni trening, kar ji popolnoma zadostuje. Zadnja 3 leta skupaj s svojim možem in trenerjem Borutom Podgornikom vodi rekreativno vadbo pod imenom Tekaška vadba v Mariboru, z zainteresiranimi opravlja individualno vadbo, občasno masira, deluje kot atletski sodnik in podobno. Leta 2014 je na povabilo AZS nastopila na Berlinskem maratonu in ga pretekla s časom pod tremi urami, kasneje istega leta pa je kot podpora skupaj s svojim možem nastopila še na maratonu v New Yorku.


Osebno življenje


Leta 2005 se je poročila s svojim dolgoletnim trenerjem in kasneje partnerjem Borutom Podgornikom, skupnih otrok nimata.

Leta 2003 je prejela Bloudkovo plaketo za tekmovalne dosežke v atletiki, isto leto je v anketi AZS za atleta leta zasedla 2. mesto med članicami.

Leta 2002 je prejela Dnevnikov naziv »častna Slovenka leta«, nazive najboljše športnice občine Zreče, Slovenske Bistrice in kasneje Maribora je prejela večkrat.

Helena z veseljem kuha in po zagotovilih njenih prijateljev, ki so imeli to čast, da so jedi tudi preizkusili, izvrstno. Zelo rada potuje ter si ogleduje tuje dežele, ki jih v času svoje aktivne kariere ni imela priložnosti podrobneje spoznati in raziskati. V redkih trenutkih prostega časa, ki ji pri vseh njenih aktivnostih še ostane, si zelo rada ogleda tudi kakšen dober film.